S Prekmurskega konca Slovenije je vsekakor najbolj znan akacijev med, za njim cvetlični, kostanjev in gozdni. Prvi je cvetlični, ki ga čebele nabirajo od začetka aprila do polovice maja, nato pride glavna paša akacija, ki ob dobrih vremenskih razmerah daje obilne pridelke. Po akaciji je nekaj presledka, vse dokler ne začne cveteti kostanj, ki tudi daje nekaj medu ter veliko cvetnega prahu. Vendar je za to že potrebno čebele prepeljati v okolico, kjer je v gozdni sestavi v veliki meri tudi kostanj. S premikanjem panjev lahko dobimo tudi nekaj gozdnega medu. Na našem koncu imamo še zelo veliko prednost, da ni intenzivnih kmetijskih površin in je uporaba kemičnih sredstev tu manjša. Veliko kmetijskih zemljišÄ je neobdelanih, vsaj v mojem rojstnem kraju Dolenci in okoliških vaseh. Mladi so se odselili in je veliko kmetij ostalo brez naslednikov. V veliki meri je praznim kmetijam botrovala težka obdelava, saj je to hribovski predel. Tudi infrastruktura se je zelo počasi razvijala in je potencialno vplivala na izseljevanje mladih. Tu je še pravi raj za čebele, ker nepokošeni travniki cvetijo vse leto in tako ves čas nudijo minimalno pašo čebelam. Tudi gozdnatih površin je zelo veliko, zato se tam za čebele in njihovo preživetje ni bati, če bomo imeli le voljo za njihovo ohranitev.