Med zdravi želodec in jetra

Urednik znanega angleškega čebelarskega glasila The British Bee Journal Cecil B. Tonsey poroča, da se je pri pacientih, ki so bolehali za čirom na želodcu ali dvanajsterniku, pojavilo znatno izboljšanje, če so v dieto vključili še med, seveda v primerni obliki in količini. Izboljšanja pa ni bilo, če so uporabljali beli sladkor, ki je težave pogosto še povečal. Po navedbah nekaterih zdravnikov ni izključeno, da je prav beli sladkor eden od dejavnikov, ki povzroča razjede na želodcu, poleg drugih znanih vzrokov seveda. Do podobnih ugotovitev o zdravljenju želodčnih čirov so prišli tudi sovjetski znanstveniki. Izkušnje o učinku medu na želodčne rane in sluznico so dobre. Vzroki ran in vnetij so lahko različni. Zdravnik Levenson iz Moskve je 29 pacientom v starosti 30 do 50 let, ki so imeli čire na želodcu, vsaki 2 uri dajal med. Po 4 do 5 dneh so čiri nazadovali, po 10 dneh 20 pacientov ni imelo več nobenih težav, pri 9 pa so se omilile.

S svojimi pretežno organskimi kislinami in eteričnimi olji krepi med gibljivost črevesja, ki se ob želodčnih težavah kaj rada spreminja. Že Hipokrat je za mehčanje stolice priporočal pitje belega vina z medom, razredčenega z vodo. Da bi pospešil iztrebljanje pri otrocih, jim je v črevo vlagal svečico iz neoprane volne, napojeno z medom. Tako so ravnali tudi kasneje.
Dr. Zaiss je pri črevesnem katarju otrok uporabljal čaj z medom. Otroke je zdravil tako, da jim po več dni ni dajal druge hrane kot medeno vodo, in to z uspehom.
 
Med je zelo koristen tudi za jetra. Pri epidemičnih vnetjih jeter, pri vnetju žolčnika in pri jetrnih bulah so z že omenjenimi razbeljakovinjenimi injekcijami medu dobivali dobre rezultate. Razstrupljevalna vloga jeter je mogoča le, če imajo na voljo presnovne produkte sladkorjev, kot sta na primer glukoronska kislina in dioksiaceton. Strupi se namreč vežejo na ti dve spojini in jih nato organizem v neškodljivi obliki izloča s sečem.
Zaradi svojega rahlega odvajalnega učinka je med zelo koristen pri zdravljenju zlatenice. Vsebuje acetilholin, zato pospešuje tudi izpraznjevanje žolčnika.
 

Diuretična moč medu

Že Hipokrat je poznal diuretično moč medu, zato je vodeničnim bolnikom priporočal kozje mleko in tretjino tega medu.
Raziskovalec Madaus je leta 1938 ugotovil, da zlasti ajdov med žene na vodo in je to njegovo lastnost pripisoval njegovim kislinam, eteričnim oljem in ilavonskim derivatom. Že majhne količine eteričnih olj razširjajo ledvične kapilare in jih napravijo prepustnejše. Diuretične lastnosti so razen pri ajdovem medu zelo izrazite tudi pri svetlih vrstah.
 
Injekcije razbeljakovinjenega medu so uspešno uporabljali pri obolenjih ledvic, ki so bila povezana z visokim krvnim tlakom. Prednost medu pri ledvičnih dietah je v tem, da vsebuje zelo malo beljakovin in skoraj nič kuhinjske soli. Pokazalo se je tudi, da bolniki z vnetimi ledvicami laže prenašajo stradalne kure, če dobivajo injekcije prečišÄenega medu.

Vreme

Prebavila