Med zdravi želodec in jetra
Urednik znanega angleškega Äebelarskega glasila The British Bee Journal Cecil B. Tonsey poroÄa, da se je pri pacientih, ki so bolehali za Äirom na želodcu ali dvanajsterniku, pojavilo znatno izboljšanje, Äe so v dieto vkljuÄili še med, seveda v primerni obliki in koliÄini. Izboljšanja pa ni bilo, Äe so uporabljali beli sladkor, ki je težave pogosto še poveÄal. Po navedbah nekaterih zdravnikov ni izkljuÄeno, da je prav beli sladkor eden od dejavnikov, ki povzroÄa razjede na želodcu, poleg drugih znanih vzrokov seveda. Do podobnih ugotovitev o zdravljenju želodÄnih Äirov so prišli tudi sovjetski znanstveniki. Izkušnje o uÄinku medu na želodÄne rane in sluznico so dobre. Vzroki ran in vnetij so lahko razliÄni. Zdravnik Levenson iz Moskve je 29 pacientom v starosti 30 do 50 let, ki so imeli Äire na želodcu, vsaki 2 uri dajal med. Po 4 do 5 dneh so Äiri nazadovali, po 10 dneh 20 pacientov ni imelo veÄ nobenih težav, pri 9 pa so se omilile.
Dr. Zaiss je pri Ärevesnem katarju otrok uporabljal Äaj z medom. Otroke je zdravil tako, da jim po veÄ dni ni dajal druge hrane kot medeno vodo, in to z uspehom.
Zaradi svojega rahlega odvajalnega uÄinka je med zelo koristen pri zdravljenju zlatenice. Vsebuje acetilholin, zato pospešuje tudi izpraznjevanje žolÄnika.
DiuretiÄna moÄ medu
Raziskovalec Madaus je leta 1938 ugotovil, da zlasti ajdov med žene na vodo in je to njegovo lastnost pripisoval njegovim kislinam, eteriÄnim oljem in ilavonskim derivatom. Že majhne koliÄine eteriÄnih olj razširjajo ledviÄne kapilare in jih napravijo prepustnejše. DiuretiÄne lastnosti so razen pri ajdovem medu zelo izrazite tudi pri svetlih vrstah.