Grlo in dihalni organi
Danes menda nihÄe veÄ ne dvomi, da je med zdravilo za bolno grlo. Zaradi osmoze izvleÄe med, ki se raztopi in razpusti v ustih, iz vnetih mandljev ne le tekoÄino, marveÄ tudi bakterije in jih nato uniÄi. Raziskovalcem je celo uspelo, da so bacilonoscem daviÄnih bakterij s tritedensko uporabo medu popolnoma razkužili nosno duplino in mandlje, kar bi se s kakim drugim sredstvom najbrž le težko posreÄilo. Uživanje medu je torej tudi neke vrste preventiva proti boleznim grla in dihal.
Ljudska medicina pozna ugoden uÄinek vroÄega Äaja. z medom pri kašlju in hripavosti, Äe zdravilo pijemo v požirkih. Zdravniki, kot so bili Zaiss, Philipp, Koch, Schell in drugi, so tej medeni pijaÄi dodali še materino dušico (timijan), janež, žajbelj in tropotec, da se ublaži dražljivost in omehÄa izmeÄek. Zelo Äislano domaÄe zdravilo je tudi mleko, v katerem smo zavreli nekaj žajblja, dodali med in nato precedili. Drugi zopet priporoÄajo žlico medu v Äaju iz medene detelje. Za dihalne organe priporoÄajo zlasti lipov in žajbljev med, smrekovec ali hojevec. Za prvega smo že slišali, da vsebuje veliko inhibinov, je torej sovražnik mikrobov, ostale tri pa tudi odlikujejo razliÄne biološke uÄinkovine.
Sovjetski akademik Jojriš obolelim na pljuÄih priporoÄa dnevno 100 do 150 g medu, kar vodi do zboljšanja poÄutja, pomiritev kašlja, poveÄanja hemoglobina in izboljšanja sedementacije. Pri vnetjih višjih bronhijev in pri suhi ter gnojni sluznici grla in nosu pa svetuje inhalacije 10% raztopine medu.
Zdravniki Fiehe, Zaiss in Phillips so trdili, da celo oslovski kašelj prej preneha ali pa komaj napreduje do prvega izbruha, Äe damo otrokom enkrat do trikrat na dan žliÄko pripravka, ki ga dobimo, Äe eno uro kuhamo Äebulo in rožiÄe v vodi, ohladimo in dodamo še med. Ugodni uÄinek medu nedvomno izvira iz sladkorjev, eteriÄnih olj in seveda inhibinov.
Uporabnost eteriÄnih olj pri katarju dihal je znana že dolgo. Danes jih najdemo v razliÄnih pripravkih iz mentola, eukaliptovega in muškatnega olja, terpentina, timola itd. Ta olja v majhnih koliÄinah spodbujajo oslabele bronhije, veÄje doze pa povzroÄajo, da krÄi popuste. Spodbujajo tudi migetaliÄni epitel, katerega naloga je, da izriva sluz iz zamašenih sapnic. V nekaterih vrstah medu je teh eteriÄnih olj dovolj, da krepko uÄinkujejo. Po tem svojem delovanju je zlasti znan timijanov med, podobno pa uÄinkujejo tudi nekateri drugi, na primer lipov, smrekov in hojev. EteriÄna olja delujejo tudi razkuževalno. UÄinek je zlasti dober pri neposrednem delovanju medu na glasilke in goltanec ter pri inhalacijah.
Posebno nadležna obolelost dihalnih organov je seneni nahod in naduha, ki ju povzroÄa preobÄutljivost za cvetni prah in razne druge vrste prahu v zraku. Organizem se temu prahu upre s tako ostro reakcijo, da pride do bolezenskega stanja. Zdravilo proti tej preobÄutljivosti, ki je lahko zelo neprijetna, išÄejo številni zdravniki v tem, da skušajo organizem navaditi na povzroÄitelja sprva z majhnimi, kasneje pa z narašÄajoÄimi odmerki dražil.
Ameriški zdravniki so sklepali, da verjetno med iz krajev; kjer tovrstni bolniki živijo, vsebuje tudi cvetni prah, na katerega je sluznica pacientov obÄutljiva, najbrž pa tudi druge dražilne snovi, ki so prišle iz zraka v nektar ali mano. Zato je treba bolnika poskusiti imunizirati kar z medom iz teh krajev. Tak postopek je bil pogosto prav uspešen. Med pa mora biti naraven, neobdelan, nesegret. ÄŒe med pred prodajo segrevajo in filtrirajo skozi zelo droban kremenÄev pesek, s tem iz njega odstranijo ves drobnozrnati pelod ter druge vrste prahu, zato tak proizvod v borbi proti naduhi in senski mrzlici ne more pomagati.
Znano je tudi, da med, zaužit s satovjem vred, zelo dobro deluje na vnetje Äelnih votlin in proti senski mrzlici. Znani ameriški zdravnik D. C. Jarvis je preveril in potrdil resniÄnost napotkov ljudske medicine v Vermontu, ki je pri nahudu, vnetju Äelnih votlin in senski mrzlici priporoÄala med s satovjem. Pri tem pa zdravilnega uÄinka niso pripisovali samo medu, marveÄ še neki sestavini iz satovja.
Tudi specialist za alergiÄne bolezni dr. William G. Peterson iz Oklahome v ZDA je na podlagi izkušenj pri približno 22000 pacientih ugotovil, da z medom pri precejšnjem odstotku vseh alergiÄnih bolezni lahko dosežemo izboljšanje. Vendar mora biti povsem naraven, torej nesegret, pa tudi filtriran ne. Naravni med vsebuje cvetni prah (po prisotnosti pelodovih zrnc je med tudi mogoÄe dokaj zanesljivo klasificirati) in druge sestavine zraka, ki delujejo alergiÄno. ÄŒe vsak dan zaužijem žliÄko medu, postane organizem proti tem snovem odporen, zato je najbolje, da si ga bolnik preskrbi v tistih krajih, kjer prebiva.
Po navodilih že omenjenega dr. Jarvisa naj bi pacienti žveÄili trikrat na dan po eno žliÄko z medom prepojenega satja, na koncu pa preostali vosek, ki je tako ali tako neprebavljiv, izpljunili. Kot že reÄeno, ni docela znano, katerim sestavinam satja je pripisovati ugodni uÄinek na dihalne organe, važno pa je, da uÄinka ni mogoÄe oporekati.
Da se že v naprej prepreÄi izbruh senske mrzlice, priporoÄajo, naj bi ogroženi že mesec dni pred predvidenim nastopom bolezni zaÄeli žveÄiti medeno satje ali pa tako imenovane pokrovÄke, ki jih dobimo pri odkrivanju satovja pred toÄenjem. Ker pa medu v satju oziroma pokrovÄkov ni moÄ vselej dobiti, se priporoÄa vsaj uživanje medu, seveda nepregretega in nefiltriranega. Pri zmernih napadih so opazili, da se solzeÄe oÄi posušijo že po triminutnem žveÄenju, kmalu uplahne tudi sluznica v nosu in tudi nadležni iztok sluzi iz nosa kmalu preneha.