Moj Začetek

ÄŒebele poznam že od malih nog. Sosed, sicer starejši možak, je precej vneto čebelaril po takratni tehnologiji s koši in kasneje s tako imenovanimi "najzerji". Toda takrat se mi še sanjalo ni, da bom nekoč tudi sam začel čebelariti, zato sem njegovo delo spremljal bolj mimogrede in na kakšen užitek oziroma materialne dobrine sploh pomislil nisem. Najmanj pa sem vedel o tem, kolikšen delež k ohranitvi ekosistema prispevajo čebele s čebelarjevo pomočjo.

Dodobra sem se spoznal s čebelarjenjem in čebelami leta 1993, ko sem se poročil z zdajšnjo ženo Renato in se tudi iz 20 kilometrov oddaljene vasi Dolenci preselil v MošÄance, vas, ki je oddaljena 10 kilometrov od Murske Sobote. Njen oče oziroma kasneje moj tast je imel takrat 8 ali 9 družin v AŽ-panjih in nekaj praznih panjev. Vseh skupaj jih je bilo 15. Zanje je bil zgrajen lesen čebelnjak, ki pa je bil že nekoliko dotrajan. Priznati moram, da sem na začetku gledal zelo čudno, ko so ga opikale čebele in sem premišljeval, zakaj mu je tega sploh treba. Sprva nisem hotel biti zraven, saj sem se zelo bal pikov in nisem bil preveč navdušen nad čebelami. Nekako me je vseeno uspel počasi prepričati, da sem mu pomagal pri točenju ali pa pri pregledu prijel kakšen sat.

Nekoč sem izpustil iz rok sat z zalego in skupaj s čebelami, ki so me pošteno opikale. Takrat me je opozoril, da kaj takega nikakor ne smem ponoviti,. Ker nisem hotel pokazati, da se bojim, sem se počasi navadil na pike. Tudi sosed, ki je od nas oddaljen le dobrih 50 metrov, je takrat imel čebelnjak z več kot 40 AŽ-panji. Oba s tastom st Še danes ne morem verjeti, da sem čez čas postal "zasvojen" s čebelami in s tastom sva začela čebelarstvo postopno širiti. Po poklicu sem tesar, zaposlen na SGP Pomgrad Murska Sobota, in tako sem se lotil popravila ter izdelave panjev.Vse obstoječe panje sem popolnoma prenovil, izdelal pa sem tudi nekaj novih. Leta 1994 sem kupil tudi 4 družine z 10 satnimi panji, finančno breme pa je nosila moja žena, saj sem bil takrat brez zaposlitve. To so bile tudi moje prve lastne družine.

Treba je bilo dograditi čebelnjak. S tastovo pomočjo sem dozidal obstoječega, vendar je tudi ta postal pretesen. Leta 1996 sva zgradila novega, in sicer z lastno oziroma družinsko delovno silo. Tast ni bil preveč navdušen nad tolikšno razširitvijo, a je vseeno pristal na finančno in tudi fizično pomoč. Zgrajen je bil za 33 družin in zatrjeval je, da je prevelik. Toda čez dve leti se je izkazalo, da je premajhen, saj sva ves čas dokupovala panje. Nekaj rojev mi je podaril tudi čebelar, sedaj čebelarski mojster g. Franc Panker, ki je imel stojišÄe za prevozno enoto na moji parceli v Dolencih, nekaj pa tudi sosed, ki mi je bil za zgled, saj sem na vsak način hotel imeti tolikšno število družin, kot ga je imel on.

Ko sem takrat ob dovozu g. Pankerja prvič dobro videl prevozno enoto, je ta postala moja največja želja. Vendar sem takrat imel premalo družin, pa tudi finančno je to predstavljalo prevelik zalogaj, tako da je ostala želja nekaj časa neuresničljiva. Šele leta 1999 sem kupil star, že v te namene predelan TAM 5000, letnik 1967. Toda zob časa ga je do dobra nagrizel in sem moral vložiti veliko dela in tudi denarja, da sem ga spravil v brezhibno stanje.

Vsa dela na njem pa sem opravil sam, razen nekaj večjih, na pomoč pa mi je priskočil tudi tast. Ker pa zaradi dela na kmetiji ni imel veliko časa, sem se kar pošteno oznojil in popravljal tovornjak kar nekaj mesecev, da sem ga spravil k življenju. Vseeno je manjkalo še 15 panjev, da bi ga lahko popolnoma naselil in tudi prvič zapeljal na pašo, zato je tisto leto po prenovi počival. Še enkrat sva s tastom krepko investirala in naročila še isto leto nove manjkajoče 12-satne panje in jih do spomladi pobarvala ter pripravila.

Komaj sem čakal dne, ko bom lahko pripravljene 11-satne rezervne družine naselil v nove panje in delo zaključil. To mi je kmalu tudi uspelo in leta 2000 sem prvič zapeljal svoje čebele na gozdno pašo na Pohorje, s tem pa se je uresničila tudi moja največja želja.